loading

BLOG

10
jun
99525fdfd818f60ffe236328455b7b97

Ni vse za na zid

Da imam rada belo, ni naključje. Pogosto rešujem stanovanjske težave manjših površin. Svetle stene, po katerih se razliva dnevna svetloba, omilijo občutek majhnosti in lajšajo tesnobo. Ker se tako »lažje diha«, kot pogosto slišim, je z belo smiselno pobarvati stanovanje vse do vhodnih vrat. Tu in tam dobi naročnik občutek, da je bel prostor prazen ali nedokončan. Zato na steno obesi vse, kar ima. A podobno kot velja za Facebook: ni vse za na zid. Takšen horror vacui – strah pred praznim prostorom – v najslabšem primeru pripelje do stanovanja kiča in zmede. Na kratko, v stanovanju ostane le še horror.

Začne se že s hladilnikom in pisanimi magnetki. Pri roki so za pripenjanje razglednic, računov, fotografij, otroških risbic … in še kaj. Ko na vratih hladilnika zmanjka prostora, se navdušenje širi dalje, pogosto na stene. Lepo je videti trenutek ujet v okvir, a nekaterim ni treba pred zid. Meja dobrega okusa je tanka. Stanovanje ni galerija, ampak prostor za bivanje. Na stenah naj bo le prijeten in izviren opomnik na to, da se imamo v življenju – in tudi doma – lepo. Idej za to je veliko.

Pogosto razmišljam o formuli, principu, ki bi deloval povsod. A razen znanega ‘manj je več’, ga ne najdem. Univerzalne rešitve, ki bi delovala za vse, ni. Vsako stanovanje je zgodba zase, podobno je s prebivalci. Kar deluje pri meni, najverjetneje ne bo delovalo pri njej. Ni ga slabšega kot dom, v katerem ne začutiš življenja ljudi, ki v njem bivajo. Prostori naj odražajo naše osebnosti. Tudi televizija na steni pove veliko.

Sledijo resna opozorila. Ena najmanj domiselnih rešitev je stena, popleskana s kričečo barvo. V kreativnosti ji najbrž konkurira le še pisana fasada, a to še zdaleč ni kompliment. Kričanje ni vljudno, enako je z barvami, ki kričijo. (Resda je bolje, če kričijo v dnevno sobo kot pa na vse hiše naokoli.) Na dolgi rok in za boljše zdravje, so za stene uporabnejši umirjeni pastelni odtenki. Odlični so kot podlaga tudi vse preostalo, kar se nanje obesi. Komur je v veselje, naj eksperimentira. Če je kdo izgubljen ali z lastnim okusom ni v najboljšem odnosu, naj se spoprijateljiti z arhitektom. Najbolje bo uskladil želje in realnost.

Seveda pa lahko ostanejo stene tudi prazne. Včasih je najlepša slika v prostoru prav pogled skozi okno. Realizem, impresionizem ali naiva – odvisno, kaj in kako vidite. V mansardah se zgodi, da prostih površin za obešanje slik skoraj ni: ob večini sten stoji oprema ali vrata, prosti so le še manjši kotički pod poševnino. K sreči imajo tudi ti svojo svetlo točko: strešna okna s pogledi segajo dlje od sosedovega vrta. Tudi to je lepa slika.

K sreči na vsakih nekaj let pride tisto poletje, z opombo v beležki, za beljenje stanovanja. Popravni izpit za vsakega, ki rad obeša in lepi na stene. Poletje je pred vrati, čas kratkih rokavov, hlač in sandalov. Zaboga, pustimo tudi našim stenam malo zadihati!

→ Prispevek si lahko preberete tudi v e-reviji Dom in Stil – Poletje 2014.

2014 ©: Solido. Vse pravice pridržane.