loading

BLOG

20
nov
Kukalo

Stanovanje pove več kot (Facebook) zid …

Prva služba, ki se je spomnim, je prodaja lokalnega časopisa Prepih v Slovenj Gradcu. Urednik mi je obljubil 10 tolarjev na izvod, “oziroma 20, če jih bom prodal več kot 100“. Kmalu po 100 sva ugotovila, da si dogovor o razlagava različno. Veselja je bilo hitro konec. Prodajanje je bilo rutinsko. Vstopil sem v blok, največkrat na Tomšičevi, in zvonil od vrat do vrat. Najbolj smešni so so se skozi zaprta vrata drli: “Kdo je?!“”

– “Prepih prodajam!

Ti niso nikoli odprli vrat. Prepiha so se bali. Prodaja tako ni šla posebej dobro, a bil sem šele na začetku kariere. Sem pa vstopil v marsikatero stanovanje in vem, kako neumno je kričati in spraševati skozi zaprta vrata.

Skok v sedanjost.

Pred dnevi je pozvonilo pri mojih vratih, zdaj Ljubljančana. Ni bil popis prebivalstva, le anketa s skrbno izbranim vzorcem. Eno izmed vprašanj se je glasilo:

Ali imate v gospodinjstvu televizor?”

Anketiranka je bila  začudena nad nikalnim odgovorom. TV mora biti merilo prihodka. Do vprašanja barvni, črno beli, LCD ali katodni, pametni ali pač ne, sploh ni prišlo. “Nimajo televizorja,” sem ji bral misli, “reveži,” ali vsaj “čudaki“.

– “Imamo pa projektor, a se da to kam zapisat?” Ne. Anketarji vstopajo v domov in z malo domišljije bi bilo to dovolj. Sledi domišljijski del.

Namišljeni anketar je vstopil v blokovsko stanovanje. Doma je bil le moški, ki je človeka spustil skozi vrata. Ker je telefoniral, se je s hitro, a razumljivo gesto upravičil in umaknil v – zdi se – delovno sobo. Anketar je za nekaj trenutkov ostal sam. Dovolj, da sklepa o značilnostih gospodinjstva in še čem.

Na hladilniku zagleda kup magnetov, med njimi I ❤ Shanghai in nekaj razglednic. Ljudje imajo odnos do tujine. Potujejo. Na stenah črnobele fotografije z morja, najbrž ocean, a težko je reči zagotovo. Največji kos pohištva so knjižne police: največ je enot strokovnega gradiva v angleškem jeziku. Gre za ljudi z univerzitetno izobrazbo ali več. Pod kavčem leži nekaj oranžnega, nekakšen kolešček. Najbrž igrača, v hiši so tudi otroci. Površina lesenega stola je vidno poškodovana. Imajo mačko, so ljubitelji živali. Anketar pravilno sklene, da so proti gradnji TEŠ6. Nato kihne. Res je.

Nekaj kosov pohištva mu je znanih, celo domačih. Znal bi celo reči, kako se posamezni kosi imenujejo. Kupujejo v Ikei, čeprav le občasno. Starostna skupina od 30 – 35 let, zapiše. Okna so lesena. Oče vé, kako se obdeluje les, najbrž je ročno spreten. Skoraj gotovo ne dela v javni upravi. Televizor je znamke Sony. Nimajo okusa, pomisli, a za anketo to ne igra nobene vloge. Še večja kot kavč je miza, na sredi prostora, ki je hkrati kuhinja in dnevni prostor. Stolov je šest, a na mizi so le tri pogrinjki (Morda so to trije Medvedi?)

Kuhinja je na sploh zelo velika. Na plošči vok. Ljudje kuhajo. Jedo meso. Pijejo vino. Družabni. Morda postanejo prijatelji. Vsaj na Facebooku. Nikjer ni kuharskih knjig. Tukaj nekdo dejansko zna kuhati. Stene so bele, povečajo prostor, najbrž jim je kdo pomagal opremiti stanovanje, ki ni posebej veliko. Na tleh je laminat.  Morda je stanovanje začasno, najemniško. Parket bi bil toplejša in prijaznejša izbira.

Končno se mož spet pojavi v sobi in ponovno opraviči. A anketar je medtem že opravil svoje delo opazovalca in anketni list izpolnil sam. Oprema stanovanja pove več kot objave na zidu.

2014 ©: Solido. Vse pravice pridržane.