Da bo jasno, to je arhitekturni blog, zato, dragi bralci (možje, mladeniči in mladički), o tistem kdaj drugič. Če bi lahko pokukali v ženske misli, bi razumeli, da so nekje popolnoma drugje. Marsikatera izmed nas se ukvarja z dilemo: hiteti živeti sodobno/urbano ali podeželsko življenje, bližje samooskrbi in zdravemu načinu življenja. Imeti urbani loft ali raje hiško na deželi? Med tednom prvega, ob vikendih pa hiško z nasadom sivke na Krasu. Realnost je takšna, da je že s primestno hišo z vrtom veliko dela, kaj šele z dvema nepremičninama. (moški niso všteti)
Mladi ruski arhitekti Angelini Alexeevi pa je uspelo združiti oba, na videz nezdružljiva principa. Imenovala ga je kar žensko stanovanje. Čar le-tega je v soobstoju mehkobe in topline, ki jo ustvarja njuna kombinacija. V obliko udobne vintidž hiške je umestila vsebino in podobo sodobnega mestnega lofta. Surove stene s svetlim opleskom in teksturo, ki bi v drugačnih okoliščinah delovale zgolj industrijsko in nič kaj domače. Naravna svetloba, ki se preko velikih steklenih površin razliva po njih pa jih dela pravzaprav celo prijetne. Stanovanje razsvetli in osveži.
Kamen, opeka in v nadstropju celo vidni beton – kdo bi si mislil, da lahko delujejo toplo? S pravo mero umirjenih monokromatskih barv, lesenih kosov pohištva, nežnega tekstila in pridihom rožnatega rastlinja lahko tudi minimalističen prostor deluje zelo zelo domače. V tem je tudi skrivnost, ki jo ženske prinesemo v dom. Zgodbe, ki se skriva za tem domovanjem, ne poznam. Morda je pravo, morda je vizualizacija le študija, česa si ženske želimo in hkrati odgovor na moško različico. Na avtoričin odgovor še čakam. Do takrat pa lahko sanjarim, da nekje, sredi Moskve ti prostori zares obstajajo. Ženska nebesa, za vsako, ki vanje verjame.
